2. IVF POSTOPEK

Že dolgo naju daje, no, kar precej časa… Močno si želiva najino družino povečati še za vsaj enega člana. Pridno sva počakala, da je bil mali star vsaj 15 mesecev in decembra šla po zamrznjenčka, čeprav iskreno, nisem imela veliko upanja, da se bo prijel. In se tudi ni… To, da me je Estrofem tako zdelal, da se še zdaj sestavljam, bolje, da sploh ne načnem. Ampak ja, po dveh (obupno) dolgih ciklusih, sva s tem štartala – nov, svež postopek, tak kot prvi. Ciljamo na enak rezultat, kaj drugega sploh ne sprejemo!

Menstruacija je bila za razliko tokrat precej bolj pridna, prišla je 31. dan, dan pred uradnim sprejemom v stari porodnišnici – kot naročeno! Ko sva opravila sprejem (zdaj sva že profiča, se nimamo kaj dosti več tam pogovarjat), sem dvignila še Menopur in smo šli. Zvečer sem si dala prvo injekcijo, danes že drugo. Jajčniki me špikajo že od menstruacije oz. še prej, tako da ne morem reči kaj se zares dogaja, upam pa, da bom pridelala vsaj toliko celic kot v prvo – ne rabim nič več in nič manj.

DSC_0269

Moram reči, da tale postopek jemljem čisto drugače, čez dan sploh nimam časa razmišljat o vsem tem, imam preveč dela z našim fantom… Zvečer, ko si dam injekcijo, se malo spomnim in opomnim na pomembne datume (UZ in drugo), to je pa to… Ne bom rekla, da ni nobenih skrbi, niti, da sem popolnoma sproščena, pa tudi ni mi vseeno, a vsakič, ko pomislim, da nama ne bi ratalo, me to ne prizadane toliko, kot bi me v prvo. Presrečna sem, da imam doma že en čudež, krasnega fanta, ki me vsak dan navdušuje in dela ponosno. Seveda, želiva si še enega otroka (najmanj), ampak nekako lažje vse skupaj prenašam. Edina stvar, zaradi katere me še malo stisne, je seveda punkcija. Pa ne, da me je toliko strah samega posega in morebitne bolečine (slabša oz. bolj boleča kot prva, recimo, da ne more bit), bolj me skrbi to, kako se bom počutila in kako bom skrbela za malega. Na dan punkcije si bo mož seveda vzel prost dan, ampak to je to, ne more bit kar z mano doma do transferja, nekdo mora delat. 🙂

No… bomo že. Vse skupaj se odvija s svetlobno hitrostjo in čeprav vseeno malo trepetam za tisto 14-dnevno čakanje po transferju, se ga tudi veselim in upam, da me na krvem testu sestre zopet razveselijo.

—> NADALJEVANJE