Neplodnost: Vedno sem sovražila zgodbe o uspehu

Vedno sem sovražila zgodbe o uspehu, o tem, kako ji je »uspelo« že v prvem poskusu, kako ji je po tolikih letih uspelo po »naravni poti«, kako je le »odmislila« in je ratalo, kako ji je po enem IVF-ovčku uspelo po »naravni poti«, … You’ve got the point! Na forumih in socialnih omrežjih sem sovražila objave o pozitivnih testih, še bolj pa objave s slikami testov in vprašanjem »Je ali ni?«. Pa ne zato, ker jim ne bi privoščila, ampak zgolj zato, ker je bil to le še en opomnik, da meni pa SPET ni uspelo. Enostavno so bili bolečina, nemoč, jeza, obup, premočni, da bi bila lahko vesela za neznane virtualne ljudi.

Moja pot se je začela že v otroštvu, s predstavo, da si želim tri otroke. Nadaljevala se je do 10 let nazaj, ko sva se s takratnim partnerjem, zdaj možem, odločila, da poskusiva s »kar bo, pa bo«. Po osmih mesecih poskušanja mi je intuicija vse glasneje govorila, da je nekaj narobe. In tu se začne kalvarija, imenovana »boj z neplodnostjo«. Po parih mesecih pregledov in pregovarjanja z ginekologom sem dobila diagnozo »sum na endometriozo«. In to je bilo iz njegove strani to. Na lastno pest sem se odpravila v Trbovlje, kjer so se začele mesarije (oz. operacije).

black-and-white-photo-of-baby-feet-and-toes-by-Jenny-Diaz-Photography

Prva laparoskopija zaradi endometrioze na jajčnikih se je končala kot laparatomija in je pustila največje posledice na mojemu telesu in moji plodnosti. Sledili so številni pregledi in operativni postopki, zaradi katerih še dandanes sovražim pot do Trbovelj (še sreča, da več ne hodim pogosto v tiste konce). Tako je bilo vse do pregleda pri nadomestnem ginekologu, ki je na podlagi izvidov hladnokrvno izjavil: »Tukaj pa razen OBMP nimamo kaj početi.« Šok! Svet se je ustavil. Kaj pa zdaj? Kaj to pomeni? Ok. Raziskovat po spletu. Menjati ginekologa. Dobiti napotnico. Izbrati center za neplodnost. Itak, neučakana kot sem, sem izbrala Dravlje, dr. Reša, zaradi kratke čakalne dobe. V prvi postopek sem šla polna pričakovanj, čeprav je dr. Reš bil zelo realen s svojimi napovedmi. Ampak, kdo bi ga poslušal. Uspelo mi bo. V prvem! Optimizma mi ni manjkalo. Še zdaj se spomnim zasnežene poti do Postojne, kjer so mi vstavili dva (edina) zarodka. In potem 14-dnevno čakanje. Najtežjih 14 dni. Vsem sem povedala, vsi so vedeli, vsi so spraševali. In potem razočaranje. Jok. Sram. Žalost. Resetiranje. Nov postopek. In še enkat. In še enkrat. Šibali smo iz postopka v postopek. Brez iskanja vzrokov za neuspeh. Zanašanje na statistiko. In v vsem tem času cel spekter čustev in doživljanj. Od tega, da sem govorila le o tem, do tega, da nisem mogla spregovoriti besede o tem. Od evforije do skrajnega obupa. V tem času sem tudi izgubila veliko zaupanja v tako imenovane prijatelje, ki niso bili sposobni enostavnega vprašanja »Kako si?«, a pridobila tudi iskreno prijateljico, ki je razumela boj s kronično boleznijo.

No, skratka, po 4. neuspelem postopku, se mi je »odpeljalo«. Mislim, da sem takrat doživela živčni zlom. Partnerju sem povedala, da ne zmorem več. Ne fizično, ne psihično, ne duševno. Zaprla sem se v svoj svet, v svet knjig. Knjige sem požirala eno za drugo, samo da nisem mogla razmišljati o ničemer drugem. Ubežala sem v knjižni svet, ostalo se je za mene ustavilo, nehalo obstajati. Dobesedno. Lahko si predstavljate, kako je vse to vplivalo na partnerski odnos. Za moškega, »reševalca problemov«. Bil je izgubljen, ni mi znal, mogel pomagati. V tistem času sem si slučajno ogledala tv oddajo, s temo o neplodnosti, kjer je gostovala tudi Alja Stvarnik. Slednja je pozvala pare, da sodelujejo na 6-mesečni terapiji, v namen za njeno magistersko nalogo. Brez pomisleka sem ji pisala, saj sem začutila, da je ona rešitev, ki jo potrebujem sama in kar potrebujeva s parterjem, če hočeva preživeti ta brodolom. Bila sva povabljena v raziskavo in naslednjih 6 mesecev sva se enkrat tedensko vozila v Ljubljano na družinsko in partnersko terapijo. Ja, bilo je naporno, ampak v tem času smo sprejeli nekaj ključnih odločitev. 1. Za nedoločen čas sva si vzela pavzo od postopkov. 2. Šla sem na pregled k dr. Ribičevi, strokovnjakinji na področju zdravljenja endometrioze. 3. S partnerjem sva se poročila. 4. Ko bo čas, bova menjala center za neplodnost.

Skozi terapijo sem spoznala, da je čisto normalno, če čutim zavist in ljubosumje, da ne morem biti vesela za nosečo prijateljico zaradi lastne žalosti, da vsak mesec pravzaprav žalujem. Žalujem za izgubljeno priložnostjo, za izgubljeno idejo o otroku, ki sem ga v mislih že spoznala, mu dala ime, mu dala barvo oči, barvo las, karakter,… Skratka, sprejela sem vsa svoja čustva in občutke in se z njimi sprijaznila. Z možem sva se posvetila en drugemu. Preživela en res odklopljen dopust, kjer sva si privoščila vse nezdrave stvari, ki sva se jim zadnja leta odrekala. A kljub odklopu, se je vsak mesec v ozadju, čisto tiho slišal glasek upanja, kaj pa če ta mesec bo…

Fast-foward… Uspešna, čeprav zelo težka, operacija pri dr. Ribičevi. Najlepši dan v življenju do takrat – najina poroka. Odhod v Maribor v 5. postopek OBMP. Tokrat se nisem obremenjevala, kako hitro bova prišla na vrsto, skušala sem se ne obremenjevati z rezultatom. Junija 2015 sva na krvnem testu izvedela, da sem noseča. Da bom po sedmih leta boja, solz, bolečin, obupa končno le postala MAMA. Bila sva presrečna, a hkrati v šoku. Želela sva povedati celemu svetu, hkrati pa novico obdržati kot skrivnost. Hkrati sva se smejala in jokala. Tako se nama je po čudoviti nosečnosti februarja 2016 rodil najlepši sin. Še dandanes ne moreva verjeti kakšno srečo imava, da sva dobila tako čudovitega, zdravega otroka. Hvaležna sva do konca vesolja in nazaj.

Sine je rastel in po letu dni smo želeli povečati našo družino. Naročila sem naju na posvet za postopek za drugega otroka. Dobila sva datum v začetku novembra. Ker sem sina še vedno dojila, sem do takrat morala s tem zaključiti. Na posvetu sva dobila napotnice za ponovne krvne teste in uz. Na uz mi je ginekologinja odkrila, da imam adenomiozo, obliko endometrioze na stenah maternice. Kljub temu so nama dodelili protokol in dobila sem kontracepcijske tablete, ki naj bi jih začela jemati z naslednjo menstruacijo. Pričakovala sem jo okoli božiča. 25.12. je še ni bilo. 26.12. prav tako ne. In bolj ko sem štela dneve, bolj je tlelo upanje v meni. Ampak če sem se v teh letih kaj naučila, je to, da upaj na najboljše, a pričakuj najslabše. Nisem upala upati. 27. decembra sem moža prepričala, da greva v drogerijo po test. In nov šok. PLUS! Še v življenju nisem videla pozitivnega testa, sedaj pa kot strela z jasnega. In to po naravni poti. Ha ha. Življenje pozna ironijo. Skratka, sedaj imam dva čudovita sinova.

In ja, vem, konec koncev je to še ena zgodba o uspehu. Vendar je to tokrat MOJA zgodba o uspehu.

Kristina ❤

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: