[SUROVA HRANA ZA PSE]: Zakaj sem se zanjo odločila?

Tole objavo skupaj spravljam že čisto predolgo. In zdaj, ko sem jo začela pisati, sem ugotovila, da imam za povedat čisto preveč, zato bo to postal kar sklop objav. Upam, da bo zanimivo in uporabno branje za vse pasjeljubce.

Torej, nekaj mesecev nazaj sem se namreč odločila, da naši psički spremenim prehrano in ne morete si misliti kako zelo vesela sem te svoje odločitve in kako zelo obžalujem, da se zanjo nisem odločila že precej let nazaj.

Liya je mešanka, ki je dober mesec nazaj dopolnila 7 let. Posvojena je bila preko zavetišča Mačja hiša, ko so jo skupaj s “sestrico” rešili ulice Bihaća (Bosna). Že ob posvojitvi (pa je takrat bila stara približno 4 mesece) mi je začasna skrbnica dala vedeti, da je hud začetek življenja pustil svoje posledice in zato je mala revica imela kožo/dlako v obupnem stanju. Svetovali so mi brikete najvišje kvalitete (Orijen) in lososovo olje. Tega sem se držala, a dobivala je tudi reči iz našega krožnika (nekaj kar ji je verjetno koristilo, a poskrbelo tudi za odvečno telesno težo). Dlaka in koža sta se ji izredno hitro popravili, v veliki meri najbrž že zaradi tega, ker je telo dejansko dobivalo hranila na redni bazi. Kljub temu, da je dlaka zrasla, si koža ni nikdar čisto zares opomogla. Vedno (skoraj vedno) je bil prisoten prhljaj in odkar pomnim jo je koža srbela, srbele pa so jo tudi tačke in ušesa – vedno je imela nekaj za grickat.

Pa sem spreminjala hrano, menjala brikete, iskala vzroke za srbečico, prhljaj, občutljive tačke, vneta ušesa. Pa preizkusila različne šampone, tiste čisto naravne in tiste medicinskega ranga. Občasno se je stanje popravilo, občasno je koža po kopanju malo dalj časa ostala lepa in brez prhljaja, večino časa pa neke spremembe ni bilo opaziti, ne glede na prehrano in nego.

Ko je bila stara okoli leta in pol, dve leti, mi jo je soseda prvič postrigla v stilu šnavcerja (naravno ima zelo gosto, košato in dokaj dolgo dlako – mešana je z opičjim pinčem). Po striženju in kopanju sem opazila, da je koža bila v malo boljšem stanju. Verjetno bolj zaradi tega, ker je bilo dlake manj in se je manj reči pacalo pod njo. Ko je imela dlako postriženo na kratko, je na splošno izgledala bolje, a težave niso zares izginile, prhljaj in srbečica je še vedno vztrajala, včasih bolj, včasih manj. Čez čas smo se s tem kar sprijaznili.

Liyaa

Njen težek začetek življenja, no, pa v veliki meri tudi genetika, sta pustila posledice tudi na drugih področjih – od nekdaj je imela občutljivo/razdražljivo prebavo oz. želodec, pogosto je bruhala, pogosto je imela kakšne epizode driske, katere niso imele smisla. Čez čas smo tudi to sprejeli za nekaj normalnega (normalnega zanjo).

Ampak to še ni vse… okoli njenega 2. leta smo ugotovili, da ima luksacijo patele na obeh kolenih (stanje, kjer pogačica skače iz sklepa) in malo pred 5. letom se je stanje na levi nogi poslabšalo do te mere, da smo se odločili za operacijo. Ta je sicer bila uspešna, a ker je bil sklep že tako poškodovan, je bilo okrevanje zelo dologtrajno, s precej zapleti in še dan danes je leva noga slabša (bolj okorna in verjetno rahlo artritična). Ob operaciji (in rentgenskemu slikanju) je ortoped ugotovil tudi displazijo kolkov, katero je ocenil za precej hudo, a ker je manjši pes, ni napovedal slabe prognoze. Svetoval pa je, da se ji zmanjša telesna teža in se jo ohranja kar se da vitko, da sklepi čim manj trpijo.

In to je bilo tisto, česar nikoli nismo dosegli z briketi – ni važno na kakšnih je bila, z nobenimi nismo dosegli učinkovitega zmanjšanja telesne teže, pa je dobivala res male porcije – po 120g dnevno. In ne, nismo bili eni izmed tistih ljudi, ki v resnici potem pod mizo dajejo priboljške, ker sem jim pes smili, dejansko smo pazili kaj in koliko poje, pa ni nikdar izgubila več kot pol kilograma (mogoče smo enkrat uspeli dati dol 1 kg, pa ne za dolgo).

Ko je kakšnih 6 mesecev nazaj (že spet) imela težave z ušesi, sem za spremembo šla k drugemu veterinarju (Veterina Moste) in še preden je pogledal ušesa, sva do potankosti predebatirala vse njene težave. Rekel je, da je verjetno alergik/občutljivec in da vsa oz. velika večina teh stanj izvira iz prebavnega trakta (zato tudi bruhanja, driska, ipd.). Svetoval je, da spremenimo prehrano in morda preizkusimo mono-proteinsko prehrano (brikete). Čisto tako, kot eno možnost, pa je omenil še hranjenje s surovo hrano. In za ta predlog mu bom večno hvaležna. ❤

Kot pri večini reči, ki pritegnejo mojo pozornost, sem se intenzivno vrgla v raziskovanje surove hrane za pse, požirala informacije in presedela ure in ure za računalnikom. Ko sem imela občutek, da vem zadosti, da sem pripravljena, sem se odločila, da naredim prvi (in precej drastičen) korak ter Liyi namesto briketov ponudim surov obrok. Tako trdno sem se odločila, da sem celo (12 kg) vrečo Orijena, podarila naprej sosedi za njenega psa. No, kljub moji samozavesti pa sem kmalu ugotovila, da vseeno ne vem toliko, kot sem mislila in vsaj na začetku sva z Liyo naleteli na nekaj ovir…

 

—> NADALJEVANJE

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: