Smrt otroka: Zgodba o Elli

Kakšno leto po tistem, ko sva z možem prišla skupaj, sva se odločila, da bova začela delati na otročku. Ker ni in ni šlo, je po vseh komplikacijah in zdravilih, plusek prišel šele po treh letih in pol. Tako sem se razveselila tiste (slabo vidne) druge črtice, da sem jo takoj slikala in poslala možu, ki je seveda bil presrečen. Nikomur nisva povedala za nosečnost, bila sva previdna, čakala sva na potrditveni ultrazvok. In kakšno veselje je bilo na ultrazvoku… pa čeprav se je videla samo ena mala pikica, en mali fižolček, je ta fižolček pomenil upanje, dal nama je novo srečo.

Celotna nosečnost je potekala brez večjih problemov, v bistvu sploh ne bi vedela, da sem noseča, če ne bi imela pregledov. Nikoli si nisem mislila, da se bo vse skupaj tako končalo in tudi o smrti v času nosečnosti oz. po porodu, nisem poslušala. Spomnim pa se, da sem tekom moje nosečnosti brala zgodbo o Tini, ki je izgubila dvojčka zaradi malomarnosti zdravnice. Ob branju sem jokala kot dež, božala trebušček in si samo želela, da bi bilo do konca vse v redu. In je bilo.

c79facdcaab87947482c5d36a16b9140

Bil je ponedeljek, 5.12.2016, imela sem enega zadnjih ultrazvokov, vse je bilo v redu, punčka se je že obrnila na glavico in lepo čakala, da se kaj začne dogajati. Dobila sem datum za prvi CTG, ki naj bi ga imela naslednjo sredo, 14.12.2016. Z možem sva šla domov, bila sva v devetih nebesih. Naslednji dan sem dobila še obiske, punčka je veselo brcala in dajala vedeti, da je z njo vse v najlepšem redu. V sredo sem bila potem ves čas v pogonu, urejala sem še zadnje podrobnosti v njeni mali sobici, da bo ja vse nared, ko bo čas za odhod v porodnišnico. Ko sem lepila metulje na steno ob oknu, mi je mož predlagal, da jih nalepim tako, da bo videti, kot da želijo odleteti skozenj… In tako sem jih tudi namestila.

V četrtek, 8.12.2016, sem čutila, da nekaj ni v redu, ker nisem čutila gibov. Premetavala sem se iz enega na drugi bok, jedla čokolado, pila, počela vse, da bi jo zbudila, a odziva ni bilo. Moža in brata sem peljala v službo, sama pa odšla na pregled v porodnišnico, ker mi ni dalo miru, da je ne morem zbuditi, da je ne čutim.

Babica me je sprejela, mi najprej namestila elektrodo za snemanje aktivnosti maternice, z drugo pa pričela iskati utrip malčice. Ni ga našla. Poklicala je drugo babico in tudi njej ni uspelo najti utripa. Poklicali sta dežurnega zdravnika, pa tudi on ni našel utripa, zato sva šla na ultrazvok. Najprej na najbližji, kjer zdravnik ni rekel ničesar, potem sva šla pa še na glavni ultrazvok. Gledala sem v ekran, najina pikica se ni premikala. Slišala sem zdravnika, kako je narekoval sestri, kaj naj napiše, meni pa rekel: »Saj veste, kaj to pomeni?« Ja, žal sem vedela, kaj to pomeni. Ni je več. Najine sreče, najinega upanja ni več. Počutila sem se, kot bi mi nekdo iztrgal srce in ga zmečkal. Bolelo je, bilo je nepredstavljivo, najine male punčke ni več. Odpeljali so me v sprejemno pisarno k babicam, dobila sem Apaurin. Spomnim se, da sem zdravnika vprašala, če bi bilo kaj drugače, če bi prišla zjutraj, pa je rekel, da verjetno ne. Potem sem morala poklicati moža v službo. Eden najtežjih klicev, kar sem jih kdaj opravila. Rekla sem mu naj pride, v joku seveda, da me je komaj razumel. Na hitro sem mu povedala še, da je ni več in prekinila klic, da sem poklicala mojo zlato mami in jo prosila, če gre lahko ponj. Vesela je bila, da bo končno spoznala vnukinjo. Oh, ko bi le vedela. Ko je bil mož že z menoj v porodnišnici, sem jo poklicala še enkrat (ati je že vedel). Še danes jo slišim, kako se je ob novici sesedla na stol in ni mogla verjeti. Tudi jaz nisem mogla verjeti, da bom kdajkoli morala sporočiti takšno novico.

Kakorkoli, sprejeli so me v porodnišnico, dali so me v nadstandardno sobo, da sem bila lahko sama, dali so mi pomirjevala in uspavala. Naslednji dan, torej v petek, so mi začeli sprožati porod s tabletkami. Na vsakih nekaj ur sem dobila tabletko, da bi se začelo in ob 17. uri se mi je odluščil čep. Šla sem v porodno sobo (moj mož je bil seveda ves čas z mano, tudi on je bil nameščen z mano v sobi), kjer so mi dali epiduralno in umetne popadke. Odpirala sem se zelo počasi. Ob meni je bila super babica, brez nje res ne bi zmogla. Tudi mož je bil super, moja opora. V soboto, 10.12.2016 ob 4.07 uri, se je najina Ella končno rodila. Soba je bila obdana z mučno tišino, Ella ni zajokala, jokala sva midva z možem. Spomnim se, da me je babica vprašala, če bi jo želela videti, pa se je mož odločil namesto mene (da jo seveda želim videti). Za to mu bom večno hvaležna, ker se sama ob takem šoku verjetno ne bi odločila za to. Bila je popolna mala speča punčka. Ko sem rodila, smo ugotovili tudi vzrok smrti – pravi vozel popkovnice, sicer pa je bila popolnoma zdrava. Dva tedna pred rokom sem rodila punčko. Zdravo, a mrtvo. V porodnišnico so sredi noči prišli tudi moji domači, da so se lahko poslovili od Elle. Moja mami je tudi uredila vse potrebno za pogreb, tako da smo jo pokopali 14.12.2016 ob 13. uri.

Skoraj dve leti je že od izgube in skoraj dve leti vsak dan boli skoraj vsak dih. Avgusta nama je najina punčka poslala bratca in za to sva ji neizmerno hvaležna. Veva, da ga je skrbno pazila in mu prigovarjala, da se ne sme spustiti v porodni kanal, da se mu ne bi zgodilo isto kot njej (imela sem urgentni carski rez in tudi vozel na popkovini, na srečo še nezategnjen).

Ella bo vedno manjkala, njen mali bratec pa ni njeno nadomestilo, nikakor ne. Izguba otroka boli. Bolečina res sčasoma postane takšna, s katero se da živeti, izginila pa ne bo nikoli. ❤

 

*anonimna*

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: