NEPLODNOST: Tvoj čudež ni enak mojemu…

Smatram se za zelo pozitivno osebo, nisem pesimist, mogoče bolj realist, a vendar se precej zanašam tudi na miselnost ‘vse bo vredu’, ‘če je usojeno’, ‘bomo že nekako’, ipd. Tako je bilo tudi z najinim prvim IVF postopkom. Kljub začetnim slabim napovedim in kljub temu, da sva bila do določene mere pripravljena na razočaranje oz. neuspeh, sva oba šla pozitivna v to, verjela sva, da nama lahko rata. In nama tudi je…

Celo nosečnost sem bila vesela, ma kaj vesela, presrečna, da sem lahko pod srcem nosila najinega otroka, da bova le uspela postati starša, da so se nama uresničile sanje. Kljub temu, je vseeno do neke mere bil prisoten tudi strah – normalno, si najbrž mislite, a strah, ki je prisoten pri ženskah, ki zanosijo z umetno oploditvijo in ne ‘ups, zgodilo se je’ (če smem biti malo nesramna), je najbrž precej drugačen. Doživljanje nosečnosti je drugačno, mogoče bolj zavzeto, mogoče bolj intenzivno, mogoče pa tudi bolj rezervirano. Spomnim se, da sem si praktično takoj, ko sem doma nalulala dve črtici, na telefon naložila najmanj tri aplikacije o nosečnosti. Z največjim veseljem sem vsak dan, vsak teden, spremljala razvoj otroka in si ga skušala predstavljati. Tedni od pregleda do pregleda, so se mi vlekli v neskončnost. Nič kolikokrat me je zagrabla panika, če mi zjutraj ni bilo slabo, če se nekaj časa nisem počutila zares noseče… Če si me vprašal v katerem mesecu sem, sem nazaj znala servirat nekaj v smislu ’14 tednov in 3 dni’. 🙂 Mogoče malo pretiravam, mogoče ljudem nisem ravno tako odgovorila, sem pa ob vsakem trenutku čisto zares vedela koliko tednov in dni sem noseča.

IVF-Pregnancy-Announcement

Nuhalna mi je bila težko pričakovan pregled – a bo vse vredu, bom lahko malo lažje zadihala in ali bom končno lahko še komu drugemu zaupala, da sem srečka nosečka?! Do nuhalne nisem niti sanjala, da bi začela govorit okoli… In ne, nisem bila pesimist, nisem negativno razmišljala, nisem ves čas cepetala in čakala, da bo nekaj narobe, samo… previdna sem bila, previdna s svojim navdušenjem.

Mogoče sem objavo malo narobe naslovila… vsekakor ni moje mnenje, da samo ženske, ki zanosijo s pomočjo in ne naravno, tako doživljajo nosečnost (ne bi se niti drznila kaj takega reči ženski, ki je doživela splav za splavom). Nikakor ne trdim, da druge jemljejo nosečnost, kot nekaj samoumevnega, kot nič posebnega. A moram priznati, da sem večkrat kot ne, dobila tak občutek in nisem si mogla pomagat, da me te ženske ne bi ujezile. “Ja, kar noseča sem, ne vem kako se je zgodilo.”, “Pa saj sva seksala med menstruacijo…”, “Jah, kaj pa čmo, ga bomo pač imeli…” in podobne izjave, sem čisto prepogosto slišala.

Ne morem pozabit, ko sem znanko enkrat vprašala v katerem mesecu je (to je bil njen drugi otrok) in nazaj dobila odgovor: “Ne vem, mislim, da okoli 5…”. Seveda sem se nasmehnila in pokimala, v resnici pa me je šokirala. Kako zaboga ne veš koliko mesecev si noseča? Če ne drugega veš vsaj kdaj približno imaš rok, ali pač? Spet ob eni drugi priložnosti (ko sem že imela svojega otročka v rokah), smo ženske klepetale pred blokom, z eno nosečko med nami. Ker je bila stara že več kot 35 let, ji je ginekologinja priporočila amniocintezo in ko sem jo vprašala, zakaj ne bi šla prvo na nuhalno svetlino, pa se potem odločila za amniocintezo, če bi bili rezultati vprašljivi, je bil njen odgovor: “Zato, ker imam amniocintezo zastonj.” Ne zato, ker je amniocinteza bolj zanesljiva, ne zato, ker zaupa svoji ginekologinji, ampak zato, ker bi nuhalno morala plačati! Ob takih in podobnih odgovorih me je, kljub temu, da sem že vse dala čez, kljub temu, da sem imela zdravega, popolnega otroka, zasrbelo, da bi tem ženskam prisolila eno.

Mogoče mislite, da pretiravam – to je le stvar posameznice, kako doživlja nosečnost, katere odločitve sprejema, kako razmišlja. Seveda, absolutno! A, če ne sebe, sem imela vedno v mislih tiste, ki se trudijo že n-let, ki so dale čez že toliko in toliko postopkov, brez uspeha, tiste, ki so nešteto dnevov in noči prejokale, ljudem pa z nasmehom na obrazu odkimavale na vprašanje, če so noseče (in zakaj niso in kdaj mislijo bit in da jim biološka ura že krepko tiktaka). Koliko nuhalnih svetlin bi te ženske z veseljem plačale?! Kako zelo vesele bi bile, če bi lahko odštevale dnevem, ne tedne ali mesece, do rojstva svojega otroka?! Kako presrečne bi bile, da bi se tudi njim čudežno zgodil en ‘ups’?! In kako zelo zaželjen bi ta otrok bil… Zaradi teh žensk, na vse skupaj gledam drugače in vedno bom.

Ja, vsak otrok je čudež, a tvoj čudež, ni enak mojemu.

Advertisements

One thought on “NEPLODNOST: Tvoj čudež ni enak mojemu…

Add yours

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: