Neplodnost: Zgodbe močnih žensk

Verjamem, da so nam stvari usojene. Tako je bilo tudi z Njim. Pa še prav otepala sem se ga, čeprav me je obenem nekaj neskončno vleklo k njemu. No, po začetni folklori so zadeve stekle s svetlobno hitrostjo. V roku pol leta sva si spletla gnezdo in iz tistih prvih stavkov: “Upam, da nisi zanosila!”, sva se nenadoma znašla sredi načrtov, kako bo, ko bo….

In je bilo – po dveh mesecih sem bila noseča, jupiiiii! Na silo sem odgnala eno temno senco izpred skoraj dveh let, ko je eno majčkeno življenje ugasnilo v 13. tednu, tolažila sem se, da je usoda hotela, da dobim otroke s pravim moškim in bo sedaj vse drugače. Res je bilo drugače, a vendar z istim rezultatom – brez male štručke v mojem objemu. Ker sem kljub pozitivnemu testu nenehno pomalem krvavela, sem se odpravila h ginekologinji. Povedala mi je, da ne vidi ploda in me poslala v bolnico, kjer so končno ugotovili, da je nosečnost izvenmaternična, v jajcevodu. Po operaciji sem na odpustnici prebrala še priporočilo, da se v primeru, da v 1 letu ne zanosim, napotim v neplodnostno ambulanto.

Nisem rabila čakati celo leto, usoda je moj vrtiljak čustev zavrtela že prej… čez 7 mesecev mi je izostala menstruacija oz. mi je malo zamudila, prišla je dva tedna kasneje kot običajno, ampak bila je čudna… Ponavadi sem imela dokaj redne in trajale so okoli pet dni. No, ta pa je bila komaj opazna, pacala in pacala se je ta kri po malem že skoraj 2 tedna, ko sem sklenila, da se grem pokazati ginekologinji. Testa nisem delala, ker sem tako ali tako imela menstruacijo, torej noseča nisem bila. Uf, kako sem se zmotila…

Klicala sem ginekologinjo, da se naročim na pregled, pa je bilo skozi zasedeno ali pa zvonilo v prazno. Tako sem se odločila, da se kar tako odpeljem tja, na slepo. A do tja nisem prišla… ko sem šla še na wc, me je zarezala najhujša bolečina v mojem življenju in komaj sem se privlekla do postelje. Do prihoda rešilcev je bil moj pristisk le še 90/40 in že smo drveli proti Mariboru, vmes pa sem lahko preštela vseh 28.532 lukenj na cesti, kajti čutila sem čisto vsako!! Hja, hvaležna do neba, da še sedaj tu sedim in pišem… če bi bila sama doma, bi lepo odplavala na drugo stran, tako pa so mi v bolnišnici izčrpali 1 liter krvi, ki sem jo imela v trebuhu, saj mi je počil jajcevod v katerem se je ugnezdil zarodek.

Obisk pri moji zlati ginekologinji je bil žalosten, čeprav mi je dala napotnico, ki pa je niti nisem hotela. Vse kar sem si v tem trenutku želela, je bilo to, da ne bi bila po sili razmer sterilizirana, da ne bi bila brez jajcevodov in da se ne bi rabila vsak prekleti mesec ukvarjati z menstruacijo, to čudovito božjo znanilko ženske plodnosti, ki pa me je vsak mesec spomnila, da sem samo pokveka, nesposobna spočeti novo življenje…

Junija 2003 sva prvič prestopila prag ambulante za neplodnost in reprodukcijo v Mariboru. Odprl se nama je nov svet – okolje, kjer te res razumejo in ti znajo stati ob strani. Sprejel naju je fenomenalni dr.Milan Reljić, ki je s svojo mirnostjo z lahkoto krotil moje živce in nestrpnost. Po novem letu pa se je začelo zares – tabletke, injekcije in že smo bili pri znemeniti “stopki” in punkciji. Od 11 foliklov se jih je oplodilo 9 in kasneje ostalo 5 zarodkov, dva so mi vstavili in 3 zamrznili. Transfer je bil 15.3., 3 dni po mojem 28. rojstnem dnevu in mislim, da je bilo jasno, kaj sem si želela za darilo.

Krvni test je pokazal, da sem noseča in bila sem v devetih nebesih. Čeprav je UZ pokazal, da je zarodek samo eden, sem se hitro potolažila. Kaj kmalu so se začele hude slabosti, ki pa sem jih vdano prenašala, preveč sem se veselila nagrade. Prehitro sem se veselila…

Bila sem v 9.tednu, ko sem se zjutraj zbudila brez slabosti. S slabim občutkom sem šla na wc, kjer se je uresničila moja najhujša nočna mora – na papirju je bila kri. V bolnišnici pa še en šok – na UZ mi zdravnica pove, da je en otroček v redu, drugemu pa žal ne bije več srček. Grenko-sladka novica in spet imam enega angelčka več na na nebu. Pa še ena stvar me je težila – PDP našega fantka je bil 3.12., sama pa sem si z vsem srcem želela malega škorpijona… zgleda mi je Bog uresničil vsaj to željo, saj se je po rizični nosečnosti, predležeči posteljici, nosečniški sladkorni in krčnim žilam pod posteljico ter celemu mesecu penziona v bolnici, 15.11.2004, na očkov god, s carskim rezom rodil naš 52 cm dolg in 3850g težak, prvorojenec Mitja.

Meseci so minevali in vedno bolj so me mučili 3-je pingvinčki. Ko je Mitja dopolnil 2 leti, smo spet sedeli v ordinaciji z dr.Reljičem in kovali načrte, kako Mitji uničiti status edinčka.
Odločitev je bila, da grem v postopek v naravnem ciklusu. Vstavili so mi en dober zarodek, žal pa ni bilo nosečnosti in počakati je bilo treba na naslednji ciklus. 1.5. sem imela menstruacijo in približno dva tedna kasneje so mi vstavili zadnjega zamrznjenčka, enega od dveh slabših zarodkov, ki sta bila zamrznjena skupaj, drugi žal ni preživel.

No, moja drugorojenka je borka že od začetka in pravi čudežni otrok. Včasih jo gledam in občudujem dejstvo, da je 3 leta čakala v mrazu, preden je prišla k meni. Prav lahko bi bila eden od zarodkov, ki so jih vstavili v prvi rundi in bi bila z bratom dvojčka, tako pa 3 leta narazen.

Datum poroda je bil tokrat predviden 8.2.2008. Čeprav je datum res poseben, sem pa bila sama prav nesrečna, da bi imela doma februarčka, slabe izkušnje iz otroštva pač, pa še moj ljubi mož ima rojstni dan januarja…

Ker tudi tokrat ni šlo brez zapletov, sem po vseh križih in težavah spet s carskim rezom, tokrat v Ljubljani 12.1.2008, rodila 50cm dolgo in 3310g težko Saro.

Časi previjanja, dojenja, kopanja, uspavanja, skupnega spanja in službe 24/7, so že nekaj časa za nami. Ubadamo se s težavami pubertete, uporništva,j ezikanja… spomini pa ostanejo, tudi na angelčke, ki me čakajo na drugi strani mavrice. Veliko stvari mi je v teh letih že ušlo iz spomina, a še vedno se vračajo nazaj utrinki vseh trenutkov bolečine, nemoči, upanja, trme in naposled neskončnega veselja, ko se zaveš, da je tvoj trud poplačan.

Sem v letih, ko se moja biološka rodna doba počasi zaključuje, a nekako ne morem biti žalostna – medicina mi je podarila vse tisto, za kar sem bila od narave prikrajšana.

Dragi moji, vse bo še dobro – če ni dobro, še ni konec!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: